“Vǎn je kljub vsej tesnobi še vedno trdno zaupal Mariji: `O, Mati moja, čutim, da na tem svetu ni več nikogar, ki bi me lahko ljubil. Celo lastni starši, ki so zame Božji predstavniki na zemlji, me preklinjajo. Kako naj bi me ljubil Bog? Vendar pa, o, Mati moja, naj bo karkoli, pridi mi pomagat, da ostanem v Božji milosti do konca. Moje življenje je večno trpljenje, a če je to Božja volja, ga sprejemam.´”
Antonio Boucher CSsR: Neomajna ljubezen
