Mladi iz Skupnosti Emanuel in njihovi prijatelji so se povezali ter pod vodstvom Tinkare oblikovali zbor, ki je z veseljem vadil nove pesmi iz pesmarice On živi.
Jeseni 2025 bomo lahko prisluhnili 12 novim pesmim na novem glasbenem albumu On živi #9.
V tem blog prispevku si lahko:
- prebereš več informacij o zbiranju sredstev za izdajo albuma
- ogledaš fotogalerijo
- in prebereš zapis zborovodkinje o nastanku novega albuma.
ZBIRAMO DONACIJE ZA IZDAJO ALBUMA
ZBIRAMO DONACIJE ZA IZDAJO ALBUMA
Sad skupnega truda in misijonske predanosti je nov glasbeni album On živi #9, ki bo izšel jeseni 2025 in bo prinesel 12 svežih slavilnih pesmi. Komaj čakamo, da jih boste lahko slišali!
Mladi, ki sodelujejo pri tem projektu, svoje talente in čas darujejo prostovoljno – kot del svojega misijonskega poslanstva in služenja Bogu skozi glasbo. Njihova želja je, da bi ta album nagovoril srca in prinašal sporočilo upanja ter vere. Z vašo donacijo boste neposredno pripomogli k izdaji albuma in podprli to lepo poslanstvo. Iskrena hvala za vsak vaš prispevek!
DARILO ZA DONATORJE
Vsem dontorjem, ki boste skupaj darovali 25 € ali več, bomo ob izidu podarili nov album On živi #9. Predviden izid je jeseni 2025. Album bo izšel v obliki CD-ja in USB ključa, med katerim lahko tudi izbirate.
Da vam bomo lahko poslali darilo, vas prosimo, da nam zaupate svoj naslov:
- Pri donaciji s kreditno kartico lahko naslov vpišete že ob izvedbi nakazila.
- Če boste donacijo izvedli z nakazilom na bančni račun, pa nam naslov za dostavo pošljite na e-naslov [email protected].
DONIRAJ S KREDITNO KARTICO
Za donacijo uporabi povezavo: Doniraj s kreditno kartico
DONIRAJ PREKO BANČNEGA NAKAZILA:
Za nakazilo vašega prispevka na bančni račun uporabite naslednje podatke ali QR kodo:
Skupnost Emanuel
Ulica stare pravde 11
1000 Ljubljana
IBAN: SI56 6100 0000 4992 161
Sklic oz. referenca: SI00 125202
Namen: Donacija – CD najstniki
slikaj in plačaj v spletni banki
FOTOGALERIJA
SNEMANJE NOVEGA ALBUMA SLAVILNIH PESMI Z MLADIMI
Jeseni 2024 je do mene pristopila družina Leskovar z idejo, da bi mladi posneli nov CD slavilnih pesmi. Repertoar je bil pripravljen, osnovna ekipa nabrana, potrebovali so le zborovodjo, ki bi ekipo pripravil in jo pripeljal do snemanja. Na začetku sem se v sebi malo bala te ponudbe, ker sem se že dvakrat znašla na zborovodski poziciji, a je takrat prevzetnost storila svoje in se mi zdi, da sem vedno zgrešila bistvo vloge zborovodje in njenega poslanstva.
No, ne vem, če sem tokrat dojela, a že kmalu mi je postalo jasno, da če želimo, da projekt uspe, mora imeti v ospredju Boga, da mora biti to misijon, ker služim tako skupini mladih, s katerimi sem preživljala vaje, kot tudi Bogu, da ustvarjamo glasbo, ki bo nagovarjala in v srcih poslušalcev sprožila vzgib slavljenja.
Prve vaje so izgledale bolj klavrno, ker smo se pevci “nabrali” za to priložnost, počasi kapljali na vaje in se privajali na dejstvo, da sedaj pojemo skupaj kot eno telo. A pevski vikend v februarju je prebil led dvoma in takrat smo lahko jasno videli, da je luč na koncu tega časovnega tunela svetla, topla in dosegljiva.
Vaje smo nadaljevali, jih tudi podaljševali, podvajali, snemali posnetke posameznih glasov, izvedli vaje samo za določene glasove – skratka, naredili kar smo zmogli, da bi v dobrih štirih mesecih prišli od razpršenih pevcev do močnega zbora, ki se je skupaj naučil 12 čisto novih pesmi, ki v večini še niso bile slišane v slovenskem prostoru in jeziku! Da smo to dosegli je bilo potrebnih kar nekaj desnih rok, začenši z Mašo in Ano Leskovar, ki sta dali idejo na mizo in ji dali vizijo, do moje izvedbene desne roke Kati Komel, ki je s svojim pevskim znanjem bdela nad solisti in z natančnostjo tudi bdela nad mano in me opozarjala na spregledane elemente. Poleg rok pa je bilo v zboru kar nekaj ostrih ušes, ki so dobro slišala na levo in desno ter prispevala, da smo fraze in razne podrobnosti dobro razjasnili in zvadili.
Ne morem pisati o projektu, ne da bi omenila Lučko. To dekle je bilo z nami res le kratek čas, a je pustilo vtis in nas z vstopom v nebesa še bolj budno spremljalo. Verjela sem in še vedno verjamem, da bo in je pomagala, da je snemanje potekalo v tako dobrem vzdušju, kot je.
Anekdota za primer: Nekaj tednov pred snemanjem sem od nekaterih članov zasedbe začela prejemati dvome, udeležba na vajah včasih ni odražala resnosti časovne stiske in bolj kot so dnevi minevali, bolj me je začelo stiskati zavedanje teže tega misijona. In ob vsej tej turbulenci sem enostavno kratko in jedrnato molila k Lučki, naj prosim pomiri ta stres, dvome, da naj pomaga … in je! Po molitvi sem čutila mir, spet sem se uspela osredotočiti, dvom je potihnil in vaje so dobro napredovale.
Ko je napočil prvi dan snemanja, sem želela, da ostajamo kar se da v molitvenem vzdušju. Najprej smo se dobro upeli, šli skozi tehnična navodila snemalca Jakoba Čuka in naredili znamenje križa. Nato smo slavili, se priporočili Mariji, materi Emanuela, in seveda tudi Lučki Mariji.
Navadno so snemanja naporna, ker moramo biti močno osredotočeni na petje; tudi nenaravna, ker smo se iz zborovske postavitve, ki smo je bili vajeni, prelevili v štiri otoke okrog mikrofonov, privezani na slušalke. S tem smo bili tudi omejeni glede gibanja in ni bilo tega duha in zanosa, ki ga po navadi čutimo na koncertih, ko nas preplavljajo čustva, uživamo v akustiki in tudi enkratnosti dogodka. To snemanje pa je bilo čudežno bolj sproščeno, pozitivno vzdušje je vztrajalo do konca in ob pogledu na pevce, se mi zdi, da se je v njih svetil entuziazem.
V prvem dnevu smo prišli čez dobro polovico repertoarja, v drugem pa smo trli težje orehe, ki pa smo jih tudi relativno hitro strli in si prisvojili sladka jedra. Tudi solisti, ki so v večini snemali šele na koncu, so se odlično odrezali. Kar pa me je najbolj presenetilo, pa je, da je njihovo utrujenost Bog uporabil v dobro in iz njihovih glasov izvabil čudovite interpretacije.
Po moji presoji je bil vrhunec snemanja zaključno slavljenje v cerkvi, kjer smo lahko pred Jezusom neprekinjeno odpeli nekaj pesmi, da smo lahko peli iz srca, pa ni bilo pomembno, kje se zgodi kakšna napaka, kje kdo zapoje mimo – samo, da se poje v hvaležnosti za dobro opravljeno delo.
Hvaležna sem za ta misijon, za vso molitveno podporo članov Skupnosti Emanuel in svetnikov v večnosti, hvaležna sem za vse pevce in pevke, ki so se odzvali in prihajali na vaje, v pesmi vlagali svoj trud; za roke in ušesa, ki so zapolnile dele, kjer so moje sposobnosti in znanje imele luknjo in hvala Bogu za to priložnost, da me je lahko brusil v zaupanju, vztrajanju in služenju … in da se ta zgodba še ni končala.
Tinkara Čerin, zborovodja
