Pred kratkim je pri naši založbi izšla knjiga z naslovom Neomajna ljubezen – zgodba o Marcelu Vănu. Toda zakaj nas je njegova biografija pravzaprav nagovorila?
»Vse, kar imam je samo ljubeče srce.« Tako je zapisal brat Marcel Văn v enem od svojih številnih pisem, ki so se na srečo ohranila.
Res je bil ta vietnamski brat redemptorist vse življenje krhek, občutljiv, nežen. Že rasti je bil dokaj drobne. Ob prebiranju njegovih zapisov in pisem lahko človeka zaskrbi, da ga bo že en sam rahlo trši pogled zdrobil. In vendar ne, mali brat Marcel Văn je neustavljivo moč ljubezni do življenja in ljubezni nasploh črpal v neusahljivem studencu, ki izvira iz Božjega srca.
Ko sem ga preko branja njegovega življenjepisa srečala, me je hitro nagovorilo več kontrastov njegovega življenja. Tako neznaten, na videz šibak in krotak, pa vendar herojsko pogumen, odločen in neustrašen. Od malega je imel veliko srce, ki se je hitro navezalo – do te mere, da so ga morali še pred četrtim letom starosti preseliti od doma, ker se je njegovim staršem zdelo, da ni dobro, da je tako navezan na mlajšo sestrico. In vendar mu to ni vzelo sposobnosti imeti rad, ljubiti do konca.
Naslednji kontrast je svetloba in svetost njegove duše, svetost, ki jo je zavzeto živel in širil, kljub neugodnim in celo pohujšljivim razmeram, v katerih se je znašel. Več let je moral dlje časa živeti v cerkvenem okolju, ki pa je bilo na žalost precej sprijeno in z ne prav veliko elementi, ki bi mu pomagali na poti življenja z Bogom.
Toda mali Văn (Văn je njegovo krstno ime) je bil neustrašen borec, ki je kljub tolikim oviram uspel priti do cilja s srcem, ki ni nehalo ljubiti, ki ni poznalo kančka zagrenjenosti, ampak je ohranilo otroško zaupljivost, dobrohotnost, preprosto dobrosrčnost. Bil je duhovni učenec in brat svete Terezije Deteta Jezusa iz Lisieuxa in je ob njej postal pravi mojster tako imenovane »male poti« svetosti, ki jo je odkrila Terezija kot pot za vse, ki se zavedajo, da so velika dela, trpljenje in žrtve svetnikov zanje nedosegljivi, a so pripravljeni hoditi po poti zaupanja v Božje usmiljenje, dobroto in ljubezen.
Vendar tu zopet pridemo do navideznega nasprotja: ravno zaradi tega neskončnega zaupanja in preproste ljubezni, ki ni iskala izrednosti, je brat Marcel Văn postal izjemen v svojih dejanjih – herojska osebnost, velikan z ljubečim srcem, ki ni nikogar ni izključevalo, obtoževalo ali zavračalo. Umrl je v komunističnem taborišču izčrpan od bolezni, ki ga ni ovirala, da se ne bi do zadnjega diha razdajal v ljubezni do Boga.
Njegov prvi kratek življenjepis v slovenščini bo zagotovo velika obogatitev za duhovno življenje v naši deželi.
Helena Reberc




