Množica stotih se nas je zbrala v Kančevcih, da bi v tišini skupaj s patrom J. Philippom, duhovnikom in ponižnim voditeljem duhovnih vaj, odkrivali bogastvo prvega izmed osmih blagrov: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. V blagrih odseva Jezusov portret, hkrati pa je to portret odraslega kristjana. V nadaljevanju je povzetih nekaj navedkov iz koncentrata modrosti, ki smo jih bili deležni, in še vedno odmevajo.
Preko odkrivanja blagrov nam Gospod želi podariti novo srce, ki je krotko, ponižno, čisto in usmiljeno. Ubožec je vsakdo, ki doživlja težke čase iz različnih razlogov. Zaradi tega zakriči k Bogu, ker se čuti tako ubogega, da ne zmore sam rešiti situacije, ko kliče: »Gospod, pomagaj mi«. Bog sliši molitev. To nam je pogosto prikazano v psalmih. Vendar se pojavi vprašanje časa, medtem ko ubožec zavpije in ko Bog odgovori. Pri tem se nam porajajo vprašanja: zakaj Gospod nič ne naredi, zakaj moram čakati? Vendar je to čakanje zelo pomembno. Bog ne čaka, ker ni sočuten, ampak, ker mi potrebujemo ta čas. To pa je lahko boleče. To je klic k ponižnosti. Takrat poteka očiščevanje, postopoma spuščamo stvari, se osvobajamo lastnih idej in tega, kakor jaz hočem in vedno bolj spoznavamo, da naj bo tako, kot hoče Bog. Naučimo se prepuščanja. Naše upanje se prečiščuje, da Bogu ne vsiljujemo svojih idej, ampak mu zaupamo. Ne gre za neko vdanost v usodo, ampak zaupanje v Boga. S tem je povezano žalovanje. V času čakanja, se neka želja prečiščuje, poglablja. To pomeni poglobitev molitve in v nas nastaja prostor, ko bo prišel Bog, dan tolažbe in odrešenja. Če Bog dopusti, da čakamo, je to zato, da bi nam dal več. Obdaril nas bo bolj, kot si lahko predstavljamo. Na tej poti gremo skozi 4 faze: čas, ko izkušamo trpljenje, nemoč, stisko, nato zakričimo k Bogu in preko časa potrpežljivosti pride Bog, ki potolaži, ozdravi, se sreča z nami. To se dogaja ciklično, to doživimo večkrat v različni intenzivnosti na področju molitve, čustev, odnosov. Pri tem je potrebno ohraniti upanje in zaupanje v Boga, saj ve, kaj dela. To v nas povzroči globoko preobrazbo in prvi sad tega je, da izgubimo napuh, domišljavost, da smo boljši od drugih in da lahko sami rešimo stvari. Duša postane ponižna, kar je velika milost. Duša začne prepuščati Bogu in se zanašati nanj. Prav tako prihaja spoznanje, da nisem boljši od drugih, kar je še en vidik uboštva. Da sem krhko in omejeno bitje, kar pomaga, da ne sodimo drugih. Postajamo sočutni do drugih, nehamo obsojati, in se zavedamo, da smo vsi ubogi bratje in sestre. Velja opozorilo, da ko doživimo močne stvari na duhovnem področju, nikar ne mislimo, da smo elita. Ne vznemirjam se zaradi šibkosti, ker me ima Bog rad takšnega, kot sem. Pri tem moramo uporabljati svoje sposobnosti, vendar računati na Boga, zaradi česar postajamo mirnejši in lažje sprejmemo preganjanje. Prvi blagor je nekakšen vstop v vse ostale blagre. Razmišljanja so se vrstila tudi o uboštvu v odnosu do Boga, do sebe, do bližnjega in uboštva v različnih življenjskih dogodkih.
Uboštvo v odnosu do Boga se kaže v zavedanju, da je vse božji dar, da nam je vse podarjeno, zaradi česar je prava drža hvaležnost in zahvaljevanje. Včasih nas obide skušnjava, da dobro, ki ga storim, mi daje pravico do Boga in drugih. Npr. očitek Bogu, da mu služim že 20 let, sedaj pa ta problem, bolezen, izguba. Pri tem lahko delamo računice, koliko sem dal, pa nisem toliko prejel. Tudi Jezus v evangeliju o nekoristnem služabniku opozarja, da naj opustimo takšno računovodstvo. Dajajmo brez pričakovanja nagrade, brez da bi kaj pričakovali v zameno. V tem je resnična svoboda. Naj velikodušnost ne postane manipulacija.
Uboštvo v odnosu do samega sebe se kaže v sprejemanju sebe, da se spravimo s svojo lastno krhkostjo, šibkostjo zaradi lastnih napak. Biti moramo sposobni to sprejeti, kar pa ne pomeni, da zapademo v lenobo. Sprejem sebe in ne osebo, za katero si želim, da bi bila. Vsakega čaka naloga, da se sprejme, kar pa ni vedno preprosto, je pa potrebno. Če želimo ljubiti druge, moramo sprejeti sebe. Sprejeti sebe, pomeni biti v miru sam s seboj. Večina božjih načrtov se izvrši preko naših slabotnosti, zato se jih moramo naučiti sprejemati z nežnostjo. Hudič nas sili, da na svojo krhkost gledamo s sodbo, Božji duh, pa da jo gledamo z nežnostjo. Pogosto smo strogi do drugih in jih težko sprejemamo v njihovem uboštvu, vendar to pomeni, da ne sprejemamo sami sebe. Zaradi tega lahko postanem tožnik in kažem nanje. Ko sem nezadovoljen, sem storil neko napako, greh, zaradi katerega ne bi želel pasti, sem slabe volje in to prenašam še na bližnje. Drugi plačujejo naš notranji konflikt. Če sem v miru, ne bom čutil potrebe, da bi drugim naložil svoje breme. Sprejemanje sebe je lahko tudi delikatno, da ne bi zapadli v lenobo, da se ne bi več trudili za spremembo, zato je nujno potrebno, da jo pospremimo z željo po svetosti, po spreobrnjenju. Sv. Terezija je dejala: »Nočem biti svetnica samo na pol.« Dejstvo, da v sebi nosimo krhkost, je za nas milost, da se rešimo napuha in se opremo na Boga.
V odnosu do drugih se uboštvo kaže v tem, da nismo do ljudi posesivni, manipulativni, da ljudi ne pritegujemo k sebi, namesto da bi jih vodili k Bogu. Ljubezen, ki hoče posedovati, zapira, duši in je nevarna. Logika ljubezni je vedno logika svobode. Drugega sprejmem toliko, koliko se mi svobodno daje. Naslednji vidik uboštva srca v odnosu do drugih se kaže v odpuščanju dolgov in odpovedi maščevanju. Zlahka se znajdemo v miselnosti, ko nas je nekdo prizadel in zaradi česar smo trpeli, da si rečemo, to mi boš pa plačal. Ne sicer takoj, ampak bo že nastopil pravi trenutek. To pomeni, da odnosi temeljijo na preračunavanju. Zamera se naseli v srcu in smo v odvisnosti do tega in v nas se prebuja jeza. Evangelij pa nas vabi k odpuščanju dolgov, herojski odločitvi. To ni lahko, a nujno potrebno. Od trenutka, ko sem odpustil in ko sem v miru, lahko mine kar nekaj časa, da smo svobodni. Pomembna je odločitev za odpuščanje, da osvobodim sebe teh čustev in odvisnosti od druge osebe. Edino kar ustavi zlo je, da ima nekdo pogum za odpuščanje. Potrebno ga je najti v božjem srcu. Včasih se zdi, da odpuščanje ni mogoče, vendar če imamo vero v Boga, ki ozdravlja, je mogoče. Če imamo upanje, da Bog obnovi življenje, da lahko reši situacijo, potem je odpuščanje lažje. Odpuščanje je dejanje upanja zase in tistega, za katerega sem trpel. Če nočem odpustiti, drugega obsodim. Ko nekomu odpustim, ga na neki način razvežem. To ni neka zasebna zadeva, ampak je navzoče nekaj mističnega in nadnaravnega, saj se pripravlja prostor za prihod Boga.
Gospod pa nas vabi, da privolimo tudi v uboštvo v odnosu do dogodkov v življenju, ki si jih nismo izbrali ali želeli. To lahko postane milost, ker nas osredotoča na bistveno. Naš zaklad je v božji ljubezni do nas, v zaupanju v Boga. Pravi odnos ni v upiranju, ampak, da privolimo v to, kar se nam dogaja. V življenju je neka skrivnost, ki presega naše razumevanje. Seveda je potrebno uporabljati razum, vendar so stvari, ki nas presegajo. Takrat storimo, kar znamo in zmoremo, česar ne razumemo pa izročimo Gospodu. Tudi sv. Jožef se je srečeval z nerazumljivimi situacijami, a jih je sprejel. Če se ne pomirimo s svojo zgodbo, nas bo to blokiralo. Če sprejem, česar ne razumem, mi bo dano razumeti globlji in skriti pomen. V zaupanju sprejeti tako lepe kot težke stvari. To nas vodi k miru in globljemu smislu. V sprejemanju se namreč kaže dar moči, ki mi jo daje Bog. Povabljeni smo k sprejemanju tega, česar ne razumemo. To je dejanje vere. Potegniti dobro iz slabega, to lahko stori samo Bog. Ko doživljamo preizkušnje, se sprašujemo, kako dolgo bo trajalo, takoj naslednje vprašanje pa je: zakaj. Zakaj se je nekaj zgodilo, kdo je odgovoren. To so seveda upravičena vprašanja, ki pa nimajo vedno odgovorov. Bog ne daje pojasnil, ampak svojo milost. To ne pomeni, da ne smemo razmišljati. Pravo vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti je, kako naj živim to situacijo. Na to vprašanje bom vedno dobil odgovor (npr. kako naj več molim, odpuščam). Včasih je dobro, da razmišljamo o naši drži do življenja. Življenje je kot krožnik, na katerem so jedi, ki jih imamo radi, kot tudi tiste, ki jih ne. Povabljeni smo, da izberemo celoto, kar pa ni naravna in spontana drža. Če bom s svojim življenjem ravnal tako, da bom izbiral samo prijetne dogodke, bo to vodilo v katastrofo. Ali vem, kaj je dobro zame? Dobro si je tako izprašati vest.
Tako bogata vsebina je svojo utrditev dobila v adoraciji, slavilni molitvi, molitvi drug za drugega kot tudi v pogovornih skupinah, kar so oblikovali predani bratje in sestre. Duhovnih vaj sva se udeležila skupaj z možem in so mi bile čudovita razlaga duhovnih zakonitosti na moji dolgo prehojeni poti samskosti. Bog me je v tem času preizkušnje vodil in prečiščeval ter bogato nagradil z ljubečim možem, za kar se mu zahvaljujem. Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.
Terezija Dobaja
Sreča, kjer je ne pričakuješ
Sreča, kjer je ne pričakuješ je knjiga, ki nas popelje k izviru resnične sreče – tiste, ki jo podari le Bog. Avtor Jacques Philippe, priznan duhovni pisatelj, s toplino in globino razlaga blagre iz Matejevega evangelija, Jezusove besede o sreči, ki se rojeva tam, kjer je ne bi nikoli pričakovali: v žalosti, krotkosti, preizkušnji … Dragocen duhovni vodnik za vsakogar, ki želi živeti blagre v vsakdanjem življenju.
