Predstavitev Duhodnevnika ali kako ga uporabljati?

V Marijini kapeli ob cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani se je v sredo, 7.5. 2025, zvečer zbrala skupina radovednih obiskovalcev pogovornega večera. Z odprtimi ušesi in odprtim srcem smo prisluhnili voditelju večera, g. Primožu Brovču in trem zanimivim gostom: Heleni Reberc, (so)avtorici Duhodnevnika; Ani Avi Gajič, novinarki, psihologinji in še nedavni katehumenki; ter Primožu Lisjaku, kmetu in očetu šestih otrok, ki je hkrati tudi ustvarjalec podkasta Sinovi Siona. Dogajanje je s kitaro in lepim glasom obogatila Darinka Bak.

Knjiga Duhodnevnik je sicer nastala na podlagi zapiskov pokojnega duhovnika in eksorcista Marijana Arharja, ki jih je pisal v času študija bogoslovja. Helena Reberc jih je zbrala, uredila, ter dodala poglobitve – razmisleke »na globoko«, Božjo besedo, spodbude in konkretne naloge.

Pogovorni večer pa ni ostal zgolj pri knjigi – skupaj smo zaorali še globlje. Ena izmed poslušalk je ob koncu celo pripomnila, da to ni bila klasična predstavitev knjige, temveč bolj mini duhovne vaje. G. Primož Brovč je z izzivalnimi vprašanji spodbudil tako goste kot obiskovalce k razmisleku o tem, po čem žeja sodobnega človeka, kaj nas oddaljuje od Boga, kako v vsakdanjem ritmu najti čas za molitev in zakaj je pomembno, da kličemo Svetega Duha.

Gostja Ana Ava Gajič je na vprašanje, kaj nas odvrača od Boga, odgovorila hudomušno, a z globokim poudarkom: »Ne, kaj nas odvrača od Boga – pravo vprašanje je, kaj nas NE odvrača od Boga!« Spregovorila je o svoji poti k Bogu, o pomenu duhovne rasti in poudarila, da zakramenti niso zaključek, ampak stopnice na poti vere. Izpostavila je tudi vrednost tišine in pravega mentorja.

Pri vprašanju o prezaposlenosti sodobnega človeka in pomanjkanju časa za molitev je Primož Lisjak komentiral, da težava ni v tem, da časa nimamo – temveč da življenje zapolnjujemo z napačnimi stvarmi. »Čas za molitev si moramo vzeti.« In ko si ga vzamemo, to ni v škodo sozakoncu ali drugim opravilom. Kajti, kot pravi Primož: »molim zato, da postanem tak, kot sem v Božjem načrtu, da ima Bog prostor za delovanje. Da sem manj jaz sam.« K molitvi ga pogosto spodbuja tudi žena; zlasti ko opazi njegov nemir, ga opomni, da že dolgo ni molil in ga prosi, naj čimprej spet začne redno moliti.

Ko je Helena pojasnila, kako in zakaj je knjiga Duhodnevnik nastala, je povezovalec g. Brovč dodal, da se mu je ob branju knjige utrnila misel, da je ta knjiga nevarna. In sicer »zato, ker čutim, da je res polna Svetega Duha. Res čutim, da je bil Sveti Duh prisoten ob zapisovanju Marijana Arharja, in medtem, ko si ti (Helena) pripravljala ta Duhodnevnik. Menim, da nas knjiga lahko konkretno vodi v globlji odnos z Bogom – in prav tako poglablja naše odnose z bližnjimi. Da se trudimo biti čim bolj Bogu podobni, Bogu všečni – v tem, kar nas Jezus uči in navdihuje.«

Na dan, ko se je v Vatikanu začel konklave, smo tudi mi razmišljali o razločevanju – in pri tem ima Sveti Duh ključno vlogo, kot jo ima tudi v Duhodnevniku. V enem od teh 49 dni, ki jih predstavljena knjiga zavzema, Marijan Arhar zapiše: »Jasnosti te prosim Gospod, da bom razločeval dobro od slabega.« Temu zapisu sledijo Helenini dodatki – spodbuda, misel »na globlje«, Božja beseda ter naloga: »Danes ne pozabi na Svetega Duha. Sveti Duh je nenehna opora, kliči ga in prosi za prave besede in tudi za molk ob pravem času.« Nato sledi nekaj praznih vrstic za osebne zapise, misli, molitve ali duhovne sklepe.

Zakaj pravzaprav prazne vrstice? Zakaj je Duhodnevnik oblikovan kot knjiga, ki vabi k osebnemu zapisovanju? Helena Reberc pojasnjuje: »Namen Duhodnevnika je poglobiti odnos z Bogom in se truditi slišati, kaj želi vsakemu osebno povedati Sveti Duh. Zato je tako zasnovan, da vanj pišemo. Verjamem, da Bog vsakega vodi po njegovi lastni poti … Vsak ima svojo, edinstveno poklicanost – in ravno to je bogastvo Božjega stvarstva.«

Dodaja še: »Če nas nekaj nagovori, če pridemo do kakšnega spoznanja, je dobro, da si to zapišemo. Ker nam ta spoznanja lahko uidejo. En dan doživim močan duhovni trenutek, že naslednji pa sem morda v suši – a če imam zapisano, kar me je nagovorilo, se lahko k temu vedno znova vračam.«

Na večeru je bilo izrečenih še mnogo dragocenih misli in spoznanj. Za konec pa na hitro poglejmo, kaj so o knjigi Duhodnevnik povedali gostje – in vas ob tej priložnosti toplo povabimo: če se srečanja pri sv. Jožefu v Ljubljani niste uspeli udeležiti, vas z veseljem povabimo na katero od prihodnjih srečanj po Sloveniji. Skupaj bomo odkrivali Duhodnevnik – in zagotovo vsakič znova tudi odrinili na globoko.

FOTO UTRINKI iz predstavitve knjige:

Foto: Klemen Lajevec

MNENJA GOSTOV O KNJIGI DUHODNEVNIK

Primož L.: »V Marijanovih zapiskih so tako preprosti stavki, in tako resnični. Mene pritegne prav ta preprostost, potem to, da sem prepričan, da je pravoveren in hkrati sem lahko prepričan, da je v tem tudi esenca ljubezni.«

Ana: »Menim, da nikakor ni vseeno, kdo je naš mentor. Pravzaprav je celo ključno, koga si za to izberem. Zato se mi zdi ta Duhodnevnik tako čudovit duhovni priročnik. Je zakladnica modrosti Marijanovih misli. In Helena je čudovito naredila nek jagodni izbor. Na nas je, da poiščemo tisto, kar nas bo izgradilo, dogradilo. Jaz bom to izvedla na svoj način, izven pravil … Svetemu Duhu, Božjemu glasu, bom dovolila, da mi On pove, katero modrost danes rabim za svojo rast. In veselim se, Helena, če boš v nadaljevanju predstavila še kakšnega svetnika na tak način. Tako mi boš zelo pomagala pri moji prihodnji duhovni rasti.«

Primož L. : »Meni se zdi, da odgovarja ta Duhodnevnik na dve veliki težavi sodobnega
katoličana. Ena je razpršenost /…/ in druga stvar, ki nam manjka, so duhovni voditelji. In pri tej knjigi imamo vodstvo mentorja, imamo sistem, tišino in usmeritve za duhovno rast.«