350 let pobožnosti presvetega Srca Jezusovega

Od prikazovanj Marjeti Mariji Alacoque do današnje aktualnosti

Decembra leta 1673 se je sveta Marjeta Marija Alacoque, mlada nuna iz reda vizitandink v samostanu v mestecu Paray-le-Monial, soočila z nenadejanim in zagotovo nemajhnim čudom: začel se ji je prikazovati Jezus. Zaporedje videnj in razodetij je trajajo do junija 1675. Cerkev je kasneje potrdila pristnost prikazovanj in pravilnost razodetij. Med decembrom 2023 in junijem 2025 smo torej okroglih 350 let od dogodkov, ki pomenijo začetek pobožnosti in praznika presvetega Srca Jezusovega. V treh stoletjih se je pobožnost razširila po vseh kontinentih – in torej tudi znotraj Cerkve na Slovenskem – s številnimi cerkvami Srca Jezusovega (pri nas denimo na Taboru v Ljubljani ali v Drežnici) ter osvojilo številna srca posameznikov in družin, obenem pa se je na žalost soočila z določenimi odkloni, ki so pri nekaterih vernikih povzročili zadržanost, če že ne odklon. Nekaj vzrokov je bilo upravičenih: zunanji izrazi pobožnosti niso vedno v celoti ustrezali vsebini razodetij in so s tem prizadeli njihovo globino. Jezusov poziv k zadoščevanju je v praksi pogosto postal kar malo temačen ali voluntarističen. Umetniške upodobitve so bile nemalokrat naivne in kar kičaste. Nekatere države latinskih korenin so celo zlorabile podobo Srca za politične cilje. Sicer didaktično pametno zastavljenih 12 obljub je spodbujalo plitko duhovnost, ki odseva tržno logiko: jaz opravim pobožnost, ti mi daš milost. In tako naprej. Dejansko pa ne gre niti za malo za tržno logiko, le kako bi pri zastonjski Božji ljubezni moglo iti za kaj podobnega?! Pač pa gre najprej za razodetje bistva Boga: njegove brezpogojne ljubezni do človeškega rodu, ki je dejanski vzrok učlovečenja Sina. Nadalje je Cerkev želela številna sporočila urediti v razumljiv in izvedljiv okvir, ki naj nam pomaga k predanosti in zaupljivi izročitvi.

Obljube Jezusovega Srca so torej povsem aktualne tudi danes. Le, da jih ne gre razumeti kot avtomatizem, temveč kot usmeritev našega srca. Vsem častilcem, še posebej tistim, ki se v moči svojega krsta popolnoma izročijo Božjemu Srcu, Jezus obljublja sledeče.

1. Prejeli bodo potrebne milosti za svoj stan.
2. V družinah bo vladal mir.
3. V stiskah in dvomih bodo prejeli tolažbo.
4. Jezusovo Srce bo pribežališče v življenju, posebno pa v smrtni uri.
5. Vse delo in prizadevanja bodo blagoslovljena.
6. Grešna srca bodo v njem našla izvir in ocean usmiljenja.
7. Mlačne duše bodo postale goreče,
8. goreče duše pa bodo dosegle visoko stopnjo popolnosti.
9. Hiše s podobo Jezusovega Srca bodo prejele blagoslov.
10. Duhovniki bodo prejeli milost, da se dotaknejo še tako trdih src.
11. Imena tistih, ki bodo razširjali pobožnost, bodo imela posebno mestu v Božjem Srcu.
12. Kdor bo devet mesecev zapored na prvi petek v mesecu prejel obhajilo, bo ob koncu življenja prejel skesano srce ter milost prejema zakramentov.

Najbolj znane Jezusove besede Marjeti Mariji so: Glej to Srce, ki je tako ljubilo svet, v zameno pa prejema samo nehvaležnost. Po pravici, saj v njih odkrivamo bistvo razodetja, ki nas varuje pred negotovostjo ob morebitnih odstopanjih v likovnih ali molitvenih izrazih. V srcu pobožnosti praznika je Odrešenikovo hrepenenje, da bi se naša grešna in pogosto (z grehom in njegovimi posledicami) obtežena srca pustila preobraziti njegovi goreči ljubezni. Na praznik Srca Jezusovega beremo Gospodove besede preroku: Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva (Oz 11,8). Kar je v srcu sprva neskončno svetega in drugačnega Boga, ki ga ne moremo niti gledati, lahko danes na otipljiv način častimo v Jezusovem srcu. Če povzamemo, je to véliko doživetje vodilo apostola Janeza ob pisanju njegovih spisov: evangelija, pisem in razodetja. Kako naj sicer razumemo njemu lasten opis smrti Križanega: Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed
vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. (Jn 19,33-35) V končni fazi ne gre za to ali ono pobožnost, temveč preprosto za poziv Boga, da se mu pustimo preobraziti – in za naš pritrdilni odgovor. Ob tem si lahko najprej nadejamo sad resničnosti besed … in jaz vam bom dal počitek (Mt 11,28), nato pa še moč Svetega Duha. Na veliki praznik je Jezus namreč napovedal: Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode … to pa je rekel o Duhu ki ga bodo prejeli tisti, ki so sprejeli vero vanj (Jn 7,38-39).

Za poglobitev pobožnosti k Jezusovemu Srcu predlagamo knjižico V 9 dneh … Zaživimo v ljubezni Jezusovega Srca, ki nas vodi skozi 9-dnevno meditativno pot zrenja tega velikega razodetja.

Janez Evangelist Rus, duhovnik